Priprava Lokalnega načrta hodljivosti za občino Piran je po izvedenem pregledu občinskih strateških dokumentov in programov, ekspertni oceni stanja v prostoru, srečanju s fokusno skupino, opredelitvi ožjega območja obravnave, izvedenih intervjujih in urbanem sprehodu s šolarji dovolj daleč, da so zbrane glavne ugotovitve o hodljivosti okolja in pogojih za hojo v tej občini. 

Ugotovitve delovne skupine programa Aktivno v šolo in zdravo mesto, ki pri pripravi načrtov hodljivosti sodeluje tudi z Zavodom Dostop, kažejo, da občino čaka pri zagotavljanju hoji in zdravju prijaznega okolja še precej dela. Hoja zaenkrat v občini še ni široko prepoznana kot univerzalna in zdravju koristna prometna praksa. Celostna prometna strategija optimistično napoveduje, da so možnosti zato, da bi v občini Piran številne vožnje z osebnimi vozili nadomestili s hojo, kolesarjenjem ali javnim potniškim prevozom zelo dobre. Stanje v prostoru in načrtih se od leta 2017, ko je bila sprejeta, še ni bistveno spremenilo, pri urejanju prometa in javnega odprtega prostora so v občini Piran zaenkrat še vedno vozila v očitni prednosti pred ljudmi. 

Naša spoznanja kažejo, da bodo za izboljšanje hodljivosti okolja in spodbujanje aktivne mobilnosti med prebivalci in obiskovalci v občini Piran v prihodnosti še bolj kot infrastrukturni ukrepi pomembni organizacijski in promocijski ukrepi. Občino med drugim čakajo bolj celostno in na počutje pešca osredotočeno načrtovanje prometnih ureditev, spodbujanje hoje in kolesarjenja v šolo in na delo, ozaveščanje o pomenu hoje in univerzalne dostopnosti prostora, javnih objektov in storitev, spreminjanje kulture vožnje in prometnih režimov na obstoječih cestah, priprava nove parkirne politike, izdelava mobilnostnih načrtov za javne ustanove in spodbujanje aktivne mobilnosti, hoje in kolesarjenja po vsakdanjih opravkih in pri izvajanju kulturnih in turističnih dejavnosti. 

Na podlagi ocene stanja, pridobljenih podatkov in posvetovanja s fokusno skupino smo podobno kot v občini Črna na Koroškem tudi v občini Piran najprej določili ožje območje obravnave. Podrobno analizo pogojev za hojo smo potem izdelali za območje naselja Lucija, pri čemer sta bili izhodišče za prikaz peš dostopnosti in opredelitev radijev hodljivosti glavna avtobusna postaja in OŠ Lucija. Lokaciji med sabo kljub vzponu nista oddaljeni več kot deset minut peš hoje kar govori o potencialu okolja za aktivno mobilnost zaposlenih in prebivalcev. 

Zaenkrat zbrane ugotovitve se nanašajo na konkretne lokacije in območja ter na splošne značilnosti površin za pešce in pogoje za hojo, in sicer so to udobje hoje, kakovost tlakov in funkcionalnost prečkanj, povezanost poti, varnost hoje in univerzalna uporabnost poti, to je dostopnost za vse. 

Glavna ovira za pešce in kolesarje v območju naselja Lucija je državna cesta G2–111 (Valeta–Sečovlje), ki radikalno preseka naselje in ga razdeli na dva dela, prekine logične smeri peš hoje in povezave. Podobno slabo na pešce, potek in pogoje za hojo delujejo območja krožišč, s katerimi se zgolj zasleduje potrebe hitrega pretoka vozil skozi naselje, pešcem pa podaljšuje poti do cilja, včasih v naselju pa sta slabša tudi pregled pešca nad prometom in občutek varnosti pri prečkanju. 

V naselju je opazno pomanjkanje nekaterih notranjih peš povezav. Najbolj očitno na to kažeta podhod “Pri račkah” in “divji” prehod čez glavno cesto pri vrtičkih. Notranja mreža peš povezav je izjemnega pomena za udobno in praktično hojo, pešcu zagotavlja hitro in ciljno naravnano hojo. Tudi povezave med sosednjimi naselji imajo zaenkrat v predstavah odgovornih predvsem rekreacijski pomen, niso pa prepoznane kot možne vsakdanje prometne povezave za pot na delo, v šolo ali po opravkih. Želja in potreba po ureditvi kolesarskih in pešpoti je sicer v občinskih dokumentih in programih prisotna, motivi za ureditev pa zaenkrat še niso ne pretežno prometni niti zdravstveni. V tem smislu je eden največji potencialov občine gotovo cesta Obala, ki je bila že v CPS zaradi topografske ugodnosti zaznana kot velika priložnost za izboljšanje infrastrukture za hojo in kolesarjenje. Zaenkrat je cesta Obala še vedno predvsem veliko parkirišče in avtomobilska cesta.

Šolarji so posebej in večkrat opozorili na nestrpnost voznikov do pešcev. Na kulturo vožnje smo bili pozorni tudi sami med analizo stanja na terenu. Kulturo vožnje uvrščamo, skupaj z nižanjem hitrosti vožnje, med ključne pogoje za izboljšanje pogojev za hojo. V Luciji in občini Piran podobno kot v večini slovenskih naselij ni možno zagotoviti dovolj varnih in prostornih peš površin, ločenih od avtomobilskih cest, zato je souporaba cest med pešci, kolesarji in vozili marsikje praktično neizogibna. Šolarji so nas opozorili tudi na druge zanje pomembne družbene vidike varnosti in dobrega počutja med hojo in samostojno rabo odprtega prostora v Luciji in v Piranu. Med drugim tudi na problem neprilagojenega voznega reda avtobusov, s pomočjo katerih obiskujejo glasbeno šolo v Piranu. 

Tudi pri načrtovanju in oblikovanju odprtega prostora in funkcionalnih površin javnih objektov počutje pešca in univerzalno dobri pogoji za hojo vseh in za aktivno mobilnost v Luciji in Piranu še niso zares dobro upoštevani. Avtobusna postaja in zdravstveni dom kot dve novejši pomembni javni ustanovi z zelo velikim številom dnevnih obiskovalcev nista ustrezno univerzalno dostopni in tudi nimata res primerne zunanje ureditve. Obiskovalci zdravstvenega doma in potniki na avtobusni postaji potrebujejo kakovosten javni odprt prostor, saj so pogosto primorani tudi dalj časa čakati na storitve oziroma prevoz. Ob obeh ustanovah primanjkujejo prostor za počitek, senca in pitna voda. Pomanjkanje sence je lahko v priobalnem okolju poleg dolžine poti celo eden od ključnih razlogov, ki prebivalce odvrnejo od aktivne rabe javnega prostora in aktivne mobilnosti, zato je treba to upoštevati pri načrtovanju javnih ureditev, kot so igrišča, trgi, pešpoti, avtobusne postaje, parkirišča in tudi ulice in ceste. Za priobalna naselja značilna klima sledi trendu, ki med drugimi, napoveduje porast temperature ozračja in posledično ogroža življenje ljudi, kar vpliva na pogoje za hojo v Luciji. 

Posebej zanimivi so tudi naši izsledki analize prihoda otrok v šolo. Otroci bi si podobno kot drugod tudi v občini Piran želeli hoditi v šolo s kolesi, številne vozijo starši v šolo, čeprav so doma blizu šole. Načrti šolskih poti v občini Piran promovirajo priporočene smeri hoje predvsem z vidika varnosti, ne pa z vidika potrebe otrok, da hodijo, ali celo njihove želje, da bi hodili v šolo s kolesom. Načrtovanje šolskih poti še ni izkoriščeno za spreminjanje potovalnih navad in promocijo aktivne mobilnosti otrok ter tudi ne za spreminjanje kulture vožnje. Vse šole načrtov šolskih nimajo javno izobešenih in jih tudi ne posodabljajo redno, prav tako otrok in staršev aktivno ne vključujejo v načrtovanje šolskih poti. 

Vse tudi kaže, da osnovna šola Lucija postaja osrednja občinska šola. Število učencev in zaposlenih vozačev na tej šoli se povečuje, posledično naraščajo tudi potrebe po parkirnih mestih. Kljub bližini krajevne in medkrajevne avtobusne postaje se občina na problem odziva z idejo o zagotovitvi parkirnih mest z gradnjo parkirne hiše in novega vrtca nad njo na lokaciji obstoječega vrtca. Predlog bo bistveno poslabšal kakovost okolja (zrak, hrup!) in pogoje za hojo (varnost!) v neposredni okolici šole in tudi na bližnjih šolskih poteh. 

 

*CPS– Celostna prometna strategija Občine Piran, 2017

Pripravile: Maja Simoneti, Urška Didovič in Jana Okoren

Fotografije: Urška Didovič, Goran Jakovac, Katarina Žakelj, Jana Okoren